Adolescenca je obdobje aktivnih fizioloških, psiholoških in socialnih sprememb.

V tem času se oblikujejo temelji osebnosti, vrednostnega sistema, samozavedanja in odnosa do sveta. Zato so mladostniki še posebej ranljivi za različne duševne motnje.

Med vzroki za njihov nastanek ima pomembno vlogo vpliv staršev – tako genetsko dedovanje kot vzgojne metode, ki oblikujejo psihočustveno okolje otroka.

1. Genetski dejavniki duševnih motenj

Številne duševne bolezni imajo dedno predispozicijo. To ne pomeni, da se bo bolezen nujno prenesla na otroka, vendar se tveganje za njen razvoj znatno poveča.

1.1. Dedne duševne motnje

Med duševne bolezni, katerih predispozicija se lahko prenaša genetsko, spadajo: depresivne motnje in bipolarna afektivna motnja; shizofrenija; anksiozne motnje; motnje hranjenja; odvisnosti (alkohol, droge, igre na srečo).

Znanstvene študije kažejo, da se lahko tveganje za razvoj takšnih stanj pri otroku poveča za 2–3-krat, če eden od staršev trpi za depresijo ali anksiozno motnjo.

1.2. Biološki mehanizmi

Genetski dejavniki vplivajo na: delovanje nevrotransmiterjev (serotonin, dopamin, norepinefrin), raven stresnih hormonov, strukturo možganov, zlasti čelnih režnjev, ki so odgovorni za nadzor čustev. V kombinaciji z neugodnimi socialnimi razmerami lahko to sproži razvoj duševnih motenj.

2. Vzgoja in psihološko okolje v družini

Tudi brez genetske predispozicije je lahko nepravilna vzgoja ali strupeno vzdušje v družini odločilni dejavnik pri razvoju duševnih motenj pri mladostnikih.

2.1. Vrste disfunkcionalne vzgoje

Avtoritarna vzgoja – pretiran nadzor, kaznovanje, pomanjkanje čustvene topline. Vodi v tesnobo, nizko samozavest, agresijo.

Hiperopija – otrok se ne nauči samostojno sprejemati odločitev, oblikuje se odvisno vedenje.

Ignoriranje ali čustvena hladnost – povzroča občutek nekoristnosti, osamljenosti, kar vodi v depresijo.

Nestabilnost v vedenju staršev (na primer zaradi alkoholizma ali duševnih težav enega od njih) ustvarja stalen občutek tesnobe.

2.2. Konflikti v družini

Redni prepiri, nasilje, ločitve staršev, pomanjkanje podpore in zaupanja pri mladostnikih oblikujejo: izgubo osnovnega občutka varnosti; čustveno nestabilnost; nagnjenost k samodestruktivnemu vedenju (samomorilne misli, odvisnosti, samopoškodovanje).

2.3. Model starševskega vedenja

Otroci pogosto posnemajo čustvene reakcije odraslih. Če starši kažejo: agresijo, depresijo, izolacijo, se bodo z veliko verjetnostjo podobne lastnosti pojavile tudi pri najstniku.

3. Kombinacija genetike in vzgoje

Sodobna psihologija meni, da duševne motnje najpogosteje nastanejo na presečišču genetskih predispozicij in okoljskih dejavnikov. Če ima otrok na primer dedno predispozicijo za tesnobo, lahko stresna vzgoja ali konfliktno okolje to tveganje »aktivira«. Nasprotno, podpora, razumevanje in stabilnost lahko kompenzirajo celo močno genetsko predispozicijo.

4. Posledice za najstnika

Duševne motnje v adolescenci se kažejo kot: pogoste spremembe razpoloženja, osamljenost, izguba interesov; težave z učenjem in koncentracijo; agresija ali samouničenje; samomorilne misli; odvisnosti (digitalne, kemične).

Če se pomoč ne nudi, se lahko ta stanja spremenijo v kronične motnje odraslosti.

5. Preprečevanje in vloga staršev

Za zmanjšanje tveganja za razvoj duševnih težav pri mladostnikih je pomembno: Vzdrževanje čustvenega stika – poslušanje in sprejemanje otroka brez obsojanja.

Ustvarjanje stabilnega vzdušja v družini – izogibanje nasilju, nenehnim prepirom.

Biti zgled zdravega vedenja – pokazati načine za konstruktivno reševanje konfliktov.

Stik s strokovnjaki – če se pojavijo zaskrbljujoči simptomi, ne bodite sramežljivi glede psihološke ali psihiatrične pomoči.

Gradnja zaupanja – da se najstnik ne boji odkrito govoriti o svojih težavah.

Zaključek

Duševno zdravje najstnika je posledica kompleksne interakcije bioloških in socialnih dejavnikov. Starši imajo ključno vlogo: lahko prenesejo določeno genetsko predispozicijo in ustvarijo okolje, ki bodisi prispeva k razvoju duševnih motenj bodisi pomaga pri njihovem preprečevanju. Razumevanje te odgovornosti, ljubezen, podpora in pravočasen odziv so osnova za oblikovanje zdrave, stabilne osebnosti bodočega odraslega.

Zdravnik-psihiater Jurij Končenko